Umetnost izdelave lesenih igrač na območju Hrvaškega Zagorja

Umetnost izdelave lesenih igrač na območju Hrvaškega Zagorja

Tradicionalne lesene igrače na območju Hrvaškega Zagorja so izvrsten primer, kako se je nekoč, ko ni bilo računalnikov in interneta, živelo in zabavalo na domu. Izdelane v celoti ročno iz lokalnega lesa, predvsem iz mehkega, kot so lipa, javor, vrba in bukev, danes predstavljajo veščino, ki je dragocena zavarovana dediščina. Tradicija izdelave lesenih igrač se je začela v 19. stoletju na območju občin Bistrički in Stubički Laz, Tugonica, Turnišče, Gornja Stubica in Marija Bistrica v Hrvaškem Zagorju tako, da je tudi danes v teh krajih največje število tistih, ki negujejo to tradicijo.

 

Nekoč so tradicionalne igrače izdelovali z enostavnimi ročnimi orodji, ki so jih uporabljali izključno moški. Nekatere družine so ohranile in prenašale veščino izdelave iz generacije v generacijo. Spretne roke obrtnikov so na osnovi predlog rezbarile piščalke, ropotulje, živali, avtomobile, hišice za lutke in tako več kot sto dvajset lesenih igrač. Igrače so doživljale spremembe, ko so jih spretne ženske roke prebarvale z bleščečo rdečo, rumeno ali modro barvo in jih okrasile z rožnatimi ali geometrijskimi vzorci. Zaživele pa so šele tedaj, ko so v majhnih rokah s pomočjo domišljije postale del otroškega sveta. Zaradi svoje kakovosti in z malo sreče in pozornosti je tradicionalna igrača pogosto razveseljevala več generacij otrok in ustvarjala spomine, ki so si jih delili znotraj družine.

 

Danes se izdeluje okrog petdeset različnih igrač, ki jih v glavnem lahko kupite na lokalnih sejmih, cerkvenih praznovanjih (posebej v svetišču Mariji Bistrici), za tradicionalne igrače pa ne skrbijo samo tisti, ki nadaljujejo tradicijo, ker je ustanovljen tudi poseben center igrač v Kumrovcu. Ta tradicija ni samo pomembna zaradi ohranjevanja nesnovne kulturne dediščine, marveč tudi kot alternativa nekakovostnim, brezosebnim plastičnim igračam, ki jih ponujajo na vsakem vogalu. Zahvaljujoč spretnosti in prizadevanju posameznikov se na lastnem pragu izdeluje nekaj, kar je okoljsko trajnostno, zelo lepo in izjemno kakovostno. Resnično lepa zgodba, a ne?